Minimalne plače v letu 2024: letni pregled

Minimalne plače ščitijo delavce pred neupravičeno nizkimi plačami in zagotavljajo enake konkurenčne pogoje za podjetja. Vse države članice EU in Norveška imajo vzpostavljene minimalne plače, čeprav v različnih oblikah. Od 27 držav članic jih ima 22 nacionalno minimalno plačo, pri čemer ena (ali včasih več kot ena) stopnja določa spodnjo mejo osnovnih plač. Poleg tega se kolektivne pogodbe uporabljajo za dodatno urejanje plač in običajno določajo stopnje, ki so višje od nacionalne minimalne plače. V preostalih petih državah članicah in na Norveškem so minimalne plače določene v kolektivnih pogodbah na ravni sektorja, kar v teh državah vključuje veliko število delavcev. Letni pregled za leto 2024 vsebuje najnovejše podatke o razvoju minimalne plače, podrobno opisuje, kako so bile stopnje določene in katera merila so bila uporabljena pri njihovi prilagoditvi, ter prikazuje vpliv politike na ravni EU na določanje minimalne plače.

Ozadje politike

Nacionalne vlade in – odvisno od nacionalnih tradicij in praks – socialni partnerji so še naprej ključni akterji, katerih naloga je urejanje plač in nadomestil. Cilj direktive EU o minimalni plači, ki je bila sprejeta oktobra 2022, je izboljšati življenjski standard, da bi dosegli navzgor usmerjeno konvergenco ter zmanjšali revščino zaposlenih, plačne neenakosti in razlike v plačah med spoloma. Njen cilj je vzpostaviti okvir za določanje ustreznih ravni minimalnih plač in zagotavljanje dostopa delavcev do zaščite minimalne plače, v okviru katerega nacionalni akterji ohranijo svojo pristojnost pri izbiri načinov določanja in izvajanja plač ter pri določanju ravni minimalnih plač. Države članice morajo direktivo prenesti v nacionalno zakonodajo do novembra 2024, v času priprave besedila pa so bile v številnih državah že ocenjene in pripravljene potrebne zakonodajne spremembe in drugi ukrepi.

Ključne ugotovitve

• Nacionalne minimalne plače za leto 2024 so se znatno zvišale, kar je – odvisno od merila, uporabljenega za izračun inflacije – privedlo do realnega zvišanja minimalnih plač v večini držav. Izgubljena kupna moč, ki so jo delavci z minimalno plačo utrpeli med letoma 2021 in 2023 v številnih državah, se je tako povrnila, saj so se minimalne plače v realnem smislu med letoma 2020 in 2024 povečale v skoraj vseh državah.
   
• V državah brez nacionalno določenih minimalnih plač je bilo v zadnjih krogih pogajanj (na vzorcu slabo plačanih delovnih mest) manj primerov realnega zvišanja, prav tako pa niso bila v celoti povrnjena izgubljena kupna moč, ki je bila posledica pandemije covida-19.
   
• Od vseh prejemnikov minimalne plače jih je leta 2022 v povprečju v državah članicah EU 23 % poročalo o težavah s preživetjem iz meseca v mesec, kar je za 10 odstotnih točk več kot drugi delavci. Poleg tega je 10 % delavcev z minimalno plačo v EU poročalo o težavah pri ustreznem ogrevanju svojih domov (v primerjavi s 6 % drugih delavcev). Razlike med državami so presenetljive, saj so delavci z minimalno plačo v Grčiji z 80 % na vrhu seznama glede težav s preživetjem iz meseca v mesec.
   
• Prejemniki minimalne plače so razmeroma razpršeni glede na celotno porazdelitev razpoložljivega dohodka gospodinjstev: približno dve tretjini prejemnikov minimalne plače živita v gospodinjstvih, ki spadajo v srednji in spodnji del dohodkovne porazdelitve, vendar so med najrevnejšimi gospodinjstvi v spodnjem dohodkovnem decilu premalo zastopani.
   
• Ustreznost minimalne plače je mogoče zajeti z analizo finančne stiske, ki so jo leta 2022 občutili prejemniki minimalne plače, ki živijo v enočlanskih gospodinjstvih. Ti prejemniki minimalne plače se v skoraj vseh državah pogosteje srečujejo s težavami pri preživetju iz meseca v mesec kot bolje plačani ljudje v enakih okoliščinah: 28 % jih ima tovrstne težave v primerjavi s povprečjem 14 % vseh držav. Obseg tovrstnih težav se med državami zelo razlikuje in zdi se, da je precej povezan s splošnimi stopnjami gospodarskega razvoja (zajeto s povprečnimi ravnmi dohodka).
   
• Nadaljuje se povezovanje minimalnih plač z določenimi odstotki povprečnih ali medianih plač, kot je predlagano v direktivi, pri čemer vse več držav sprejema to prakso.
   
• Uporaba tovrstnih referenčnih vrednosti je gotovo prispevala k velikim povečanjem, ki smo jim bili priča v letu 2024. Čeprav se ti strukturni postopki nadgrajevanja trenutno izvajajo v več državah, je bilo leta 2023 pri določanju stopenj za leto 2024 manj pozornosti namenjene drugim merilom. Zlasti premalo so bili upoštevani premisleki o tem, ali so stopnje v absolutnem smislu ustrezne za zagotavljanje dostojnega življenjskega standarda.
   
• Stopnje inflacije so bile najpogosteje upoštevano merilo za določitev nacionalnih stopenj minimalne plače za leto 2024, uporabljeno v 14 državah, sledil je širok nabor meril za posamezne države v 10 državah, medtem ko je osem držav članic z nacionalnimi minimalnimi plačami uporabilo neko obliko ciljnih vrednosti stopenj v zvezi s plačami. Manj pogosto so bile obravnavane nekatera druga merila, povezana z razvojem: razvoj bruto domačega proizvoda in brezposelnosti (v vsakem primeru šest držav), stopnje produktivnosti dela in/ali razvoja (pet držav) ter zaposlenost (štiri države).

Smernice politike

• Medtem ko se vse več držav članic zavzema za izboljšanje minimalnih plač glede na povprečne ali mediane plače, s čimer se povečuje razsežnost „pravičnosti“, je pomembno nadalje proučiti in analizirati, ali taki ukrepi zagotavljajo „dostojen življenjski standard“ kot dodatno razsežnost pri oceni ustreznosti.
   
• Tehnične podrobnosti zvišanja minimalnih plač na določen odstotek povprečja ali mediane plač so razmeroma preproste, kar pomeni pragmatičen prvi korak za dvig minimalnih plač in izboljšanje pravičnosti. Analiza in zagotavljanje njihove ustreznosti – tudi z upoštevanjem absolutnih življenjskih stroškov v državi članici, na primer na podlagi tipične košarice potrošnje slabo plačanih zaposlenih, in dolgoročnega razvoja produktivnosti dela – sta bolj zapletena. Nacionalni organi za določanje plač, vključno z vladami, socialnimi partnerji in strokovnimi odbori, lahko razpravljajo o najprimernejšem pristopu za razmere v svoji državi glede tega, kaj se lahko šteje za ustrezno in kaj je še treba doseči.