Politična razsežnost socialne kohezije v Evropi

Evropa se v zadnjih dveh desetletjih srečuje z vrsto izzivov. Finančni krizi v letih 2007 in 2008, ki je privedla do gospodarske recesije in varčevanja, je leta 2010 sledila evropska dolžniška kriza, leta 2015 migracijska kriza in leta 2016 referendum o izstopu Združenega kraljestva iz EU. Evropo je nedavno prizadela pandemija covida-19, najhujša pandemija po španski gripi, vojna agresija Rusije proti Ukrajini pa je povzročila hudo inflacijsko krizo. Poleg tega trenutno potekajo pomembne strukturne spremembe: prebivalstvo se hitro stara, kar je izziv za sisteme socialne varnosti in medgeneracijsko solidarnost, hitra digitalizacija spreminja trge dela, posledice globalnega segrevanja pa se začenjajo čutiti tudi na evropski celini. Zaradi teh izzivov so oblikovalce politik začeli skrbeti družbeni odnosi, ki držijo EU skupaj, deloma zaradi nedavnega povečanja politične polarizacije, oslabitve socialne kohezije in povečanja nezadovoljstva z institucijami po vsej Evropi. 
 

Glede na vse to je treba proučiti, ali ljudje, ki se odločijo, da ne bodo sodelovali v političnem procesu, pogosteje izražajo nezaupanje v institucije. Ali je v določenih državah bolj verjetno, da se bo nezadovoljstvo izrazilo v obliki aktivnejšega političnega udejstvovanja? Ali kohezivne družbe ustvarjajo ozračje zaupanja in sodelovanja? Ker so za socialno kohezijo značilni povezanost, odpornost in osredotočenost na skupno dobro, kako to vpliva na politično udejstvovanje? To poročilo se osredotoča na politične razsežnosti socialne kohezije in ponazarja, kako se je socialna kohezija razvijala v Evropi in zlasti kako je politično udejstvovanje neposredno povezano z legitimnostjo političnih institucij. 
 

Ozadje politike

Socialna kohezija je pojem, ki ga je težko opredeliti, je pa povezana z močnim socialnim zaupanjem, dobro delujočimi skupnostmi, političnim udejstvovanjem, sodelovanjem in socialno vključenostjo. Sovpada z izboljšanjem družbenega zaupanja, ki je povezano z visoko stopnjo gospodarske blaginje ter nizkimi stopnjami neenakosti in korupcije. Politične razsežnosti socialne kohezije vključujejo institucionalno legitimnost (v kolikšnem obsegu državljani zaupajo institucijam in jih odobravajo) in politično udejstvovanje državljanov. Zato se večja kohezija izraža z močnejšim zaupanjem v institucije, ki je pomembno za zdravo delovanje demokracije in je zato bistvenega pomena za EU, ter s politično angažiranostjo državljanov. 
 

Začetek varčevalnih ukrepov po finančni krizi v letih 2007–2009 so mnogi razumeli kot institucionalno napako, ki je v javnosti še poslabšala mnenje o upravljanju javnih financ in integriteti politikov. Globalizacija je v številnih evropskih državah povzročila motnje v tradicionalnih panogah. V tem novem političnem okolju so številni populisti izkoristili porast migracijskih tokov, ki jih je delno povzročila begunska kriza zaradi konflikta v Siriji leta 2015. 
 

Jasno je, da so bile posledice teh kriz v posameznih državah članicah EU različne. Varčevalni ukrepi po finančni krizi v letih 2007–2008 so bili na primer v nekaterih državah veliko hujši kot v drugih. V Grčiji, Italiji, na Portugalskem in v Španiji se je brezposelnost med mladimi močno povečala, vsakršen preobrat tega trenda pa je ovirala poznejša evropska dolžniška kriza. Druge države, na primer skandinavske države, so se precej bolje odrezale. 
 

Jasno je tudi, da so imele krize različne učinke na socialno kohezijo. Gospodarska recesija leta 2008 se je razlikovala od pandemije covida-19, saj se je krivda pripisovala drugim dejavnikom, krizi pa nista vplivali na iste družbene sloje evropskega prebivalstva. 
 

V zadnjih dveh desetletjih sta se v Evropi povečala politična polarizacija in populizem, ki se deloma kažeta v protisistemskih protestih, v nekaterih primerih pa tudi v nagibanju k avtoritarnem režimu. Več kazalnikov kaže, da se je zaupanje v nacionalne ustanove in institucije zmanjšalo, kar običajno spremlja večja stopnja nezadovoljstva.

Ključne ugotovitve

• V zadnjih 20 letih v Evropi ni bilo dokazov o zmanjšanju politične socialne kohezije. Kljub obstoječemu nezadovoljstvu so državljani v zadnjih dveh desetletjih dosledno sodelovali v demokratičnih procesih, kar vključuje tudi udeležbo na volitvah. Zdi se, da se je njihovo udejstvovanje v času krize povečalo, na primer med finančno krizo v letih 2007 in 2008, evropsko dolžniško krizo v obdobju 2010–2012 in pandemijo covida-19.

• Brezposelnost je ključni dejavnik pri političnem udejstvovanju. V Evropi so opazne razlike: brezposelnost na primer ne vpliva na večje politično udejstvovanje v skandinavskih, zahodnosredozemskih ter srednje- in vzhodnoevropskih državah, vpliva pa v celinski Evropi in na Irskem.

• Brezposelnost je pomembna za politično udejstvovanje v obliki protestov: višja je stopnja brezposelnosti, večje je število protestov.

• Politična aktivnost je običajno večja na območjih, na katerih je prebivalstvo starejše in bolj izobraženo. Presenetljivo se zdi, da gospodarska blaginja in stopnja priseljevanja nimata pomembne vloge, razen v državah vzhodnega Sredozemlja in balkanskih državah, kjer je politično udejstvovanje bistveno večje.

• Po drugi strani pa na volilni absentizem vpliva predvsem brezposelnost. Brezposelni se na splošno redkeje udeležujejo volitev, na podeželju je volilna udeležba običajno nižja.

• Volilna udeležba je tesno povezana s politično legitimnostjo: državljani pogosteje volijo, če zaupajo svojim političnim institucijam.

• V državah z višjimi stopnjami protestov je običajno tudi višja volilna udeležba, kar kaže na povezavo med dejavnim političnim udejstvovanjem in volilnim vedenjem. Ko se število ljudi, ki se ne udeležijo volitev, zmanjša (vsaj nekoliko), se poveča število protestov.

• Nezaupanje v institucije se med posameznimi regijami razlikuje. Prebivalci skandinavskih držav na primer veliko bolj zaupajo v institucije kot prebivalci celinske Evrope. Gospodarski dejavniki, kot je denimo gospodarski razvoj, običajno zmanjšujejo nezaupanje v institucije, čeprav je vpliv brezposelnosti razmeroma majhen.

• Med udejstvovanjem v političnih dejavnostih in zaupanjem v institucije je mogoče opaziti pozitivno povezavo. Učinek zadovoljstva z demokracijo in vlado na volilni absentizem je šestkrat večji kot na politično udejstvovanje. Preprosto povedano, povezava med volilno udeležbo in nezadovoljstvom je bistveno večja kot povezava med političnim udejstvovanjem in nezadovoljstvom.

• Ko se poveča nezadovoljstvo z institucijami, se poveča tudi nezaupanje in obratno. Zlasti se zdi, da se nezaupanje v institucije in nezadovoljstvo povečujeta v času težkih razmer, na primer med gospodarsko krizo leta 2008 in pandemijo covida-19.

Smernice politike

• Ohranitev zaposlitve in zagotavljanje zaposlitvenih možnosti sta ključna dejavnika. Kot glavni vzrok za manjše politično udejstvovanje izstopa brezposelnost, kar vodi v nezadovoljstvo z institucijami. Čeprav je zagotavljanje dohodkovne podpore med gospodarskimi pretresi ključno za takojšnjo pomoč, je enako pomembno, da se ustvarijo zaposlitvene možnosti.

• Med krizami se stopnje brezposelnosti med mladimi po navadi dramatično povečajo. Ključno je, da oblikovalci politik svoja prizadevanja osredotočijo na to skupino prebivalstva, saj lahko pomanjkanje zaposlitvenih možnosti za mlade trajno negativno vpliva na njihovo dolgoročno politično udejstvovanje.

• Da bi mladim med krizami zagotovili zaposlitvene možnosti, je treba izboljšati dostop do izobraževanja in jim omogočiti, da okrepijo odpornost in se bolje pripravijo na obvladovanje vse bolj negotove prihodnosti. Enako pomembna je tudi večja osredotočenost na obravnavanje in razvoj programov jamstva za zaposlitve.

• Ustvarjanje pozitivne povratne zanke med socialno kohezijo in političnim udejstvovanjem je bistvenega pomena. S krepitvijo socialne kohezije se povečuje politična angažiranost in obratno.

• V Evropi ni enotnega trenda naraščajočega političnega nezadovoljstva. Namesto tega obstajajo velike razlike med posameznimi državami. Zato ni enotnega političnega pristopa, ki bi lahko bil povsod učinkovit za vse.