Pomen neenakosti človeškega kapitala pri socialni koheziji in konvergenci

Človeški kapital – opredeljen kot znanje, spretnosti in druge lastnosti, ki ljudem omogočajo produktivnost – je ključno gonilo dinamike in rasti v gospodarstvu EU. V tem poročilu je ocenjena uspešnost EU pri razvoju in uporabi človeškega kapitala v podporo gospodarskemu in družbenemu napredku.
 

Poročilo se začne s pregledom razlik v človeškem kapitalu med državami članicami z vidika njegovega ustvarjanja, uporabe na trgu dela in mobilnosti. Z analizo 16 kazalnikov se ugotavlja, ali je med državami članicami opaziti konvergenco navzgor – z drugimi besedami, ali se uspešnost pri ustvarjanju in uporabi človeškega kapitala izboljšuje in ali se razlike med njimi zmanjšujejo. V nadaljevanju analize je količinsko opredeljen vpliv terciarnega izobraževanja na konvergenco nacionalnega dohodka v državah članicah. Z osredotočanjem na mobilnost človeškega kapitala so izračunani stroški, ki jih imajo države članice zaradi odseljevanj nadarjenih posameznikov. Na koncu so na podlagi študij primerov politik v petih državah članicah podana spoznanja za razvoj politike za privabljanje in zadržanje visoko usposobljenih diplomantov.
 

Ozadje politike

V skladu s sporočilom Evropske komisije iz leta 2023 o izkoriščanju potenciala nadarjenih posameznikov v evropskih regijah bi moralo biti privabljanje in zadržanje nadarjenih posameznikov v ospredju strategij regij, da se zagotovi njihova blaginja in zmanjšajo razlike med njimi. V sporočilu je poudarjen dvojni izziv za regije, ki se soočajo z zmanjševanjem števila prebivalcev zaradi demografskih sprememb in stalnim odlivom državljanov s terciarno izobrazbo zaradi slabih možnosti za gospodarsko rast na tem območju.
 

Mobilnost znotraj EU je pomemben steber enotnega trga EU. Vendar pa lahko stalni odliv ljudi iz regije ali države škoduje konvergenci držav članic, saj nekatera ozemlja ostanejo slabo pripravljena za izpolnjevanje zahtev trga dela in izzivov dvojnega, zelenega in digitalnega prehoda. Razumevanje teh tokov in vzrokov zanje bi lahko EU pomagalo zmanjšati razlike med državami članicami in izboljšati kohezijo, hkrati pa ohraniti kroženje človeškega kapitala kot dvosmerno izmenjavo, ki bi spodbujala izmenjavo znanja in gospodarsko rast.
 

Čeprav je potreba po gospodarski rasti in inovacijah močan argument za oblikovanje delovne sile z znanjem in spretnostmi v podporo velikemu svetovnemu gospodarstvu, to ni edini razlog za razvoj človeškega kapitala. Vpliv izobraževanja presega gospodarske učinke, saj izobraženi državljani pogosteje dejavno sodelujejo na družbenem in državljanskem področju ter tako prispevajo k delovanju demokratičnih institucij.
 

Ključne ugotovitve

• Kar zadeva kazalnike ustvarjanja človeškega kapitala, se države članice zbližujejo navzgor. Delež bruto domačega proizvoda (BDP), namenjen terciarnemu izobraževanju, delež oseb, ki predčasno opustijo šolanje, delež oseb s terciarno izobrazbo in udeležba v usposabljanju na delovnem mestu so se približali ciljem politike.
   
• Med državami članicami obstajajo razlike v načinu uporabe človeškega kapitala, saj nekatere države članice bolje izkoriščajo človeški kapital na trgu dela kot druge. To se je pokazalo v povečanju razlik med državami članicami glede stopnje zaposlenosti diplomantov ter naložb v raziskave in razvoj. Pozitivno je, da se je delež diplomantov, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo (NEET) ali so preveč kvalificirani za svoja delovna mesta, zmanjšal. Vendar na regionalni ravni, zlasti v Grčiji, Italiji in Španiji, povprečne vrednosti EU za oba kazalnika ostajajo visoke.
   
• Človeški kapital je imel v obdobju 2014–2021 pomembno vlogo pri konvergenci EU glede na nacionalni dohodek. Iz analize je razvidno, da so visoko izobraženi posamezniki prispevali k temu, da so države članice in regije iz srednje in vzhodne Evrope po BDP na prebivalca dohitele svoje zahodne evropske partnerje.
   
• Uravnoteženo kroženje človeškega kapitala – v literaturi imenovano tudi kroženje možganov – v EU še ni bilo doseženo: nekatere države in regije so „zvezde“, ki privabljajo nadarjene posameznike, medtem ko druge težko izkoriščajo človeški kapital, v katerega so vlagale. Slednje izgubljajo svoj človeški kapital, prihodi tujih nadarjenih posameznikov pa te izgube ne nadomestijo. Konservativna ocena stroškov za Belgijo in Italijo (dve državi, za kateri je bilo mogoče opraviti popoln izračun) je, da bi lahko ti stroški v desetletju presegli 10 milijard EUR.
   
• Države članice, ki so neto prejemnice diplomantov – z neto prilivom nadarjenih posameznikov v primerjavi z drugimi državami članicami – se lahko na določenih področjih ali v določenih regijah še vedno soočajo s težavami zaradi bega možganov, zato potrebujejo lokalne pobude za reševanje tega vprašanja.
   
• Politike, ki se zdijo uspešne pri privabljanju človeškega kapitala, so na splošno usmerjene na določeno vrsto nadarjenih posameznikov. To pomeni, da prilagojene politike bolje izpolnjujejo potrebe ali pričakovanja nadarjenih posameznikov (dodiplomskih študentov, diplomantov, znanstvenikov, raziskovalcev in strokovnjakov) kot širše politike.
   
• Plača je najpomembnejši dejavnik v politikah, ki so usmerjene v tuje nadarjene posameznike. Pomembni so tudi drugi dejavniki, kot sta zagotavljanje podpore in ponudba nastanitve, vendar so redko vključeni v politike za privabljanje posameznikov, temveč so prepuščeni pomožnim ali lokalnim pobudam. Pri državljanih, ki so se predhodno izselili, pa lahko na odločitev za vrnitev vplivajo tudi kulturni vidiki ali osebni razlogi.
   

Smernice politike

• Izvajanje politik za privabljanje in zadržanje nadarjenih posameznikov je odvisno od širokega nabora možnosti financiranja (ki izhajajo iz proračunskih dodelitev) in davčnih spodbud (kot so oprostitve davka na dohodek). Za izboljšanje trajnosti tovrstnih politik je mogoče uporabiti kombinirane pristope.
   
• Beg možganov pomeni gospodarsko izgubo, ki izhaja iz pomanjkanja donosnosti naložb v izobraževanje. Rešitve, katerih cilj je povračilo teh stroškov od izseljencev, bi le omejile kroženje nadarjenih posameznikov. Namesto tega bi politike, ki privabljajo nadarjene posameznike ali spodbujajo njihovo kroženje, izgubo diplomantov uravnotežile s spodbujanjem pritoka visoko izobraženih posameznikov (tako državljanov, ki so izseljeni, kot tudi nedržavljanov).
   
• V idealnem primeru bi bil cilj na ravni EU spodbujati kroženje človeškega kapitala po EU in ne zadrževanje nadarjenih posameznikov v matični državi, kar bi nadomestilo sedanje stanje, v katerem nacionalne politike med seboj tekmujejo.
   
• Dokaz, da je človeški kapital pripomogel k spodbujanju gospodarske konvergence v EU, pomeni, da bi morale pobude za ustvarjanje človeškega kapitala in njegovo privabljanje ostati na političnem dnevnem redu.
   
• Spremljanje stanja in dinamike nadarjenih posameznikov bi omogočilo vpogled v oblikovanje politik, prilagojenih za privabljanje posebnih kategorij nadarjenih posameznikov. Za tovrstne analize so potrebni podrobni podatki na regionalni ravni, ki so jih začele zbirati institucije EU na različnih ravneh.
   
• Čeprav ima lahko EU koristi od tokov človeškega kapitala, s katerimi se prerazporedijo viri na ravni držav članic, obstaja tveganje, da bi ob prevelikem izhodnem toku diplomantov s terciarno izobrazbo prišlo do negativnega povratnega učinka, ki bi oslabil izobraževalni sistem in trg dela na nacionalni in regionalni ravni. Če se temu scenariju ne bo mogoče zoperstaviti s politikami za spodbujanje kroženja nadarjenih posameznikov, se lahko konvergenca upočasni ali ustavi.
   
• Vloge socialnih partnerjev pri ohranjanju in ustvarjanju želenih delovnih pogojev za visoko izobražene delavce ne bi smeli podcenjevati, ne le v zvezi s plačo, temveč tudi v zvezi z vprašanji, ki segajo od priložnosti za usposabljanje na delovnem mestu do razpoložljivosti najsodobnejših orodij za raziskave in razvoj.