Vstop v svet odraslih: mladi v svetu po pandemiji

Ob koncu pandemije covida-19 so številni mladi v Evropi ugotovili, da so bili prisiljeni spremeniti vsaj del svojih načrtov za prihodnost, in sicer glede svojih izobraževalnih in poklicnih poti, stanovanjskih razmer in načrtovanja družine. Trg dela v Evropi je še naprej močan, ugodne gospodarske razmere pa so prispevale k temu, da je stopnja zaposlenosti mladih višja kot kadar koli v zadnjih 15 letih. Vendar so se pritiski na načrte mladih povečali, kar zadeva stanovanja in življenjske stroške, zaradi česar še vedno ostaja zaskrbljenost glede njihovega duševnega zdravja. V poročilu je predstavljen podroben pregled življenja mladih po izbruhu pandemije, s poudarkom na njihovih načrtih za prihodnost in okoliščinah, ki bi lahko ovirale njihovo izpolnitev ali pa k njej pripomogle.

Ozadje politike

Med pandemijo je bila politika osredotočena na pomoč podjetjem, da ne propadejo, a so tudi institucije EU hitro povečale podporo za zaposlovanje mladih z uvedbo okrepljenega jamstva za mlade, s katerim se je starostna meja za tiste, ki so bili vključeni v program, podaljšala s 25 na 29 let. V tem poročilu so opisani doseženi napredek in izzivi pri izvajanju tega programa, pri čemer je poudarjen pomen nadaljnje podpore za okrepljeno jamstvo za mlade. To je še zlasti potrebno, ker so bili ukrepi za zaposlovanje, povezani z mladimi, nekoliko premalo zastopani med ukrepi, ki jih podpira mehanizem za okrevanje in odpornost.

Ključne ugotovitve

• Stopnja zaposlenosti mladih v EU je višja kot kadar koli od leta 2007, odstotek mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo (NEET), pa je zgodovinsko nizek. Poleg tega je delež mladih v tej skupini, ki so nehali iskati zaposlitev, na najnižji zabeleženi ravni.
   
• Kakovost delovnih mest za mlade se vidno izboljšuje, saj so deležni manj neprostovoljnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, doživljajo večjo varnost zaposlitve in lahko bolje usklajujejo poklicno in zasebno življenje kot v letih med pandemijo.
   
• Vendar pa so mladi manj zadovoljni s svojim delom kot starejše generacije in si želijo več samostojnosti pri delu. Skoraj polovica si jih želi v enem letu zamenjati zaposlitev, deleži pa so višji med tistimi, ki nikoli ne morejo delati od doma, in tistimi z negotovimi pogodbami o zaposlitvi.
   
• Večina mladih išče priložnosti za usposabljanje ali nadaljnje izobraževanje. Izkušnje s pripravništvom so v EU pogoste. Vendar pa je bilo ugotovljeno, da na kakovost pripravništva vplivajo neenakosti, na primer razlike med spoloma.
   
• Med glavnimi ovirami, ki mladim preprečujejo, da bi postali neodvisni, so stanovanjske težave. Mladi s slabšim finančnim položajem se redkeje lahko odselijo od doma, kar lahko dodano finančno obremeni gospodinjstvo, zato se mladi, ki živijo pri starših, največkrat težko prebijejo skozi mesec.
   
• Razkorak med željami mladih in njihovimi konkretnimi načrti je še posebno velik, ko gre za stanovanjsko vprašanje. Mladi si vse pogosteje želijo kupiti stanovanje, a so ga na koncu prisiljeni najeti.  Poleg tega je bilo v tem poročilu ugotovljeno, da so neizpolnjene želje po odselitvi od staršev povezane z večjo verjetnostjo občutka izključenosti iz družbe.
   
• Mladi so med pandemijo poročali o nenavadno slabem duševnem počutju. Do leta 2023 se je njihovo duševno zdravje in počutje izboljšalo. Vendar je bilo to izboljšanje manjše kot pri osebah, starejših od 30 let. Poleg tega je bilo v raziskavi ugotovljeno, da je neskladje med željami in konkretnimi načrti pri iskanju zaposlitve povezano z večjim tveganjem depresije med mladimi.
   
• Med mladimi anketiranci po vsej EU je bilo ugotovljeno, da bi se jih 40 % v naslednjih treh letih želelo preseliti v tujino, če bi bilo to mogoče, skoraj četrtina pa jih to načrtuje. Vendar pa so med državami velike razlike.
   
• Veliko mladih načrtuje, da si kmalu ustvarijo svojo družino: več kot polovica mlajših od 35 let bi se rada v naslednjih treh letih odselila in zaživela skupaj s partnerjem, približno tretjina bi se rada poročila, podoben delež pa si želi imeti otroke. Višji dohodek in bivanje s starši sta povezana z večjo verjetnostjo, da bodo kmalu imeli otroke. Nasprotno pa pri mladih pripadnikih skupnosti LGBTQ+ in tistih osebah, ki so izpostavljene tveganju depresije, obstaja večja verjetnost razkoraka med željami in načrtovanjem imeti otroke.
   
• Kar zadeva napredek pri okrepljenem jamstvu za mlade, so pritiski na aktivne politike trga dela manjši, saj je stopnja zaposlenosti med mladimi visoka, kar daje splošni vtis, da je prišlo do zamude pri izvajanju. Vendar so v številnih južnoevropskih državah stopnje mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo(NEET), in regionalne razlike še vedno velike, zato so te države izrazile tudi pomisleke glede tega, ali lahko s tem programom dosežemo rezultate na najbolj ogroženih območjih.
   
• V številnih državah je bolj verjetno, da skupini NEET pripadajo mlade matere kot mladi moški, saj so glavni razlog za to, da niso zaposlene, se ne izobražujejo ali usposabljajo, družinske obveznosti. Vendar pa so ukrepi politike EU, ki bi bili posebej namenjeni mladim materam ali mladim ženskam na splošno, redki.

Smernice politike

• Nadaljnja podpora izvajanju okrepljenega jamstva za mlade je ključna, zlasti glede na dokaze, da je pri politikah, povezanih z mladimi, nesorazmerno velik poudarek namenjen formalnemu izobraževanju v primerjavi z vključevanjem na trg dela.
   
• Pri deležu v skupini NEET bo večji poudarek potreben tudi z vidika razsežnosti spola, saj so v številnih državah mlade matere zdaj skupina, za katero je najbolj verjetno, da niso zaposlene, se ne izobražujejo ali usposabljajo.
   
• Cilj prejšnjih prizadevanj za izvajanje jamstva za mlade je bil razširiti zmogljivosti posamezne države, da bi dosegli mlade, in izboljšati okvir za njihovo povezovanje z ustreznimi storitvami, hkrati pa po potrebi vzpostaviti nove storitve. Trenutna prizadevanja so usmerjena tudi v spremljanje usklajenosti storitev s potrebami mladih z močnejšim participativnim pristopom. Nacionalne in regionalne strategije bi se morale osredotočiti na izključene in ranljive mlade, zlasti z vidika manjše urbanizacije in območij, v katerih živijo prikrajšane osebe, ter na zagotavljanje potrebnih virov in informacij institucijam in njihovim partnerjem. V poročilu so navedeni primeri dobrih praks iz različnih držav, na primer Belgije, Bolgarije, Finske in Španije.
   
• V središču politike zaposlovanja mladih mora biti dostojno delo. Trg dela je zaradi življenjskih in stanovanjskih stroškov še vedno prekaren in nepravičen do mlade generacije. Čeprav so delovna mesta na voljo, so mnoga neprivlačna, slabo plačana in mladim ne omogočajo dostojnega življenja.
   
• Četudi se okrepljeno jamstvo za mlade obravnava predvsem kot gospodarska politika/politika zaposlovanja, je njegov uspeh tesno povezan s področji družinske in stanovanjske politike ter politike otroškega varstva, ukrepi za boj proti diskriminaciji na podlagi spola in presečne diskriminacije ter s sinergijami s strategijo Evropske komisije za duševno zdravje iz leta 2023.